Življenje me vodi po čudnih poteh. Ne upiram se več, ker vem, da je to moja pot. Samo sprejemam in grem naprej. Vem da je življenje konstantna sprememba. Velikokrat se zgodi, da začnem z nečem novim, in še preden zares zapeljem, me začnejo prehitevati po levi in po desni, prodorno in neusmiljeno. Preprosto spustim, vem da sem tam zaključila. Bilo je del mojih odkrivanj, del moje POTI, zato so mi bili dani neverjetni občutki, razodetja, ki ostajajo v meni. ZELENI JURIJ je spet prispel v našo deželo. V tem obdobju deluje narava najmočneje. Če se napajamo z njo, tudi naša življenja vzbrstijo kot popki, polni nove moči in zagona. Vedno se razveselim oseb, skupin, ki me najdejo in želijo moje vodstvo. Z namenom so me našli, potrebujejo mojo besedo, misel izgovorjeno na moj način. Harmonija narave, ko srkamo njene esence na vseh ravneh, tudi nam prinese notranje umirjanje in harmonijo.
To smo občutili tudi na zadnjem doživetju Sanjave doline. Sonce je soustvarjalo kuliso z rumenimi regratovimi cvetovi, cvetoče jablane in nežnozelene bukve pa kar vabile, naj se ustavimo pod njimi. Polnjenje vitalne energije na vrelcih zemeljske energije je dobilo epilog v glinenih izdelkih .
0 Comments
Velikonočni čas je obarvan z različnimi jedmi, za katere se recepti prenašajo iz roda v rod. PRATA je različna v vsaki vasi, čeprav so razlike samo v kakšnem detajlu. Jed, imenovana tudi velikonočni kruh, izvira iz moje rodne Gorenjske, vendar se prileže tudi na Severnem Primorskem, sploh ker me vsak grižljaj ponese v mladost ... Izdala vam bom recept, mogoče bo tudi vam ta jed popestrila praznike: Najprej na kocke narežemo štruco kruha, lahko je starejši, že malce suh. Na manjše kocke narežem še kos dimljene svinjske šunke. Na masti prepražimo 2 čebuli in ju dodamo mešanici. Nasekljamo še šopek peteršilja, dodamo sol in poper po okusu.
Potrebno je dodati še tekočino, da dobimo homogeno zmes. Velik del tekočine so jajca (20 ali po želji) in juha, lahko tudi mleko. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo stati nekaj ur, da se prepoji. Zmes nato nadevamo v črevo, če imamo naravno (mehur, danka) ali pa umetno. Zmes nadevamo zelo na tanko, ker drugače črevo poči. Pečemo 2 uri na 160 stopinj Celzija. Pa dober tek! Za mano je leto rasti na osebni ravni, leto prebujanja, raziskovanja . Vse česar se lotim, izhaja iz mene in mojega stika z obiskovalci. Če hočeš osebnostno rasti moraš iti preko težkih spoznanj, ki te večkrat priklenejo na tla, dokler ne spoznaš smisla, sprejmeš in končno ko se osvobodiš navlake, se pokaže darilo. Delavnice, ki sem jih delala v preteklem letu, so še najbolj pomagale meni. Zakaj se odzivam na takšen način, kot se … Vedno sem se borila za pravičnost. Ko sem bila prisotna ob krivici, se je v meni zbudila jeza, revolt in sem odreagirala. Sprva plaho, dokler ni moj glas našel svojega zvena, svoje barve . Tega sem se v letu , ki je za mano , globoko zavedala ravno ob sproščanjih na različne načine, naj je to v družbi naših gostov ali samosti. Sem večni upornik, vendar v meni ni sovraštva. Čeprav si včasih prav zaželim, da bi bolečino znala pregnati s sovraštvom, to preprosto ni v moji naravi. Pred leti sem osebno sprejemala izrečene besede in jih zamerila, danes se bolj posvetim tistemu, ki jih je izrekel. V besedah izražamo vedno sebe. Vsaka oseba nosi v sebi svoja spoznanja, ki so zrasla na preizkušnjah. Druga oseba ne more zrasti na mojih preizkušnjah, Lahko pa sem ob njej, jo poslušam, razumem in usmerjam … Vse delavnice, srečanja ob glinenih ustvarjanjih, v naravi, vse holistične pristope k zdravju in dobremu počutju, kar sem začela in raziskovala v letošnjem letu, bom razvijala in izvajala tudi v letu 2023. Se že pripravljam in veselim. Likovno druženje Pod kačjo smreko, smo običajno izpeljali sredi avgusta. Vsi, ki so doslej sodelovali, so navdušeni nad lepoto našega kraja in se z veseljem spominjajo prijetnega ustvarjalnega vzdušja naših dogodkov. Likovnemu ustvarjanju je običajno sledila priložnostna otvoritev razstave nastalih del s programom, naj je to recital ali glasba. Ko se je samorasla Kačja smreka poslovila v neurju, je zamrlo tudi dogajanje na travniku ob njej. Zdaj je njena potomka že kar vabljiva lepotička, zato premišljujem, da bi spet gostili podobne dogodke. Več slik si lahko ogledate na povezavi: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.779412005509432&type=3 Meditacija ni nekaj skrivnostnega, čudnega. Je preprosto tvoj mirni kotiček, shranjen v tebi. Je spomin, je občutek nekega trenutka tvoje nedotaknjene duše. Moja prva misel je kovinski zvok pletilk, ki se zadenjata ena ob drugo. Sedim v mračni sobi, ki jo osvetljuje samo ulična svetilka, s hrbtom sem naslonjena na toplo krušno peč. Prijetno mi je. Zunaj velike snežinke nežno sedajo na sosedovo ograjo …. Betonski nosilec ki povezuje kovinske dele ograje vidno raste, z ožjega dela pa se občasno delček snežene skulpture zruši. Sem in tja dogajanje zmoti snop svetlobe, mirni tok prekine avtomobil, ki počasi pridrsa mimo in na kratko drugače osvetli skulpturo. Ta nedotaknjen kotiček miru je v moji duši, čaka na to, da se ogrnem vanj, kadar ga potrebujem. Zaprem oči in spet sedim ob krušni peči ob stari mami, ki plete. V moji duši toplina in ugodje … Bilo je tistega leta … začenjam kot pravljico, pa ni bila. Irma je imela 4 leta. Gugala se je zelo rada, vedno ob spremljavi razposajenega smeha. Takrat pa resen obraz, in nato jok, negiben obraz. Srce se mi je ustavilo v grozi, “kaj je narobe z mojim otrokom”. Začela se je pot od ambulante do ambulante. Borelija takrat še ni bila dosti raziskana in pareza celega obraza ni bila pogost znak bolezni. Ampak, ne želim govoriti o tem, ker kakorkoli težko je bilo, Irma se je pozdravila. Bila sem izčrpana od poti v Ljubljano in skrbi za ozdravitev moje deklice. Eno popoldne, ko sva prišli domov, se je oglasil Dani, možev brat. V roke mi je dal majhen storžek. Začudeno sem ga gledala, pa je razložil, da je bil prejšnji dan s kolesom na Sveti gori in z mislijo na nas, pobral ta storžek. Nekomu bi se zdelo nepomembno, ampak meni je dal neverjetno moč. Ali jo je dal ta majhen storžek, ali Danitova iskrena misel in skrb, ni pomembno. Iz srca sem mu bila hvaležna za to drobno gesto, bil je moj mali bratec. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
April 2024
Categories |