Za mano je leto rasti na osebni ravni, leto prebujanja, raziskovanja . Vse česar se lotim, izhaja iz mene in mojega stika z obiskovalci. Če hočeš osebnostno rasti moraš iti preko težkih spoznanj, ki te večkrat priklenejo na tla, dokler ne spoznaš smisla, sprejmeš in končno ko se osvobodiš navlake, se pokaže darilo. Delavnice, ki sem jih delala v preteklem letu, so še najbolj pomagale meni. Zakaj se odzivam na takšen način, kot se … Vedno sem se borila za pravičnost. Ko sem bila prisotna ob krivici, se je v meni zbudila jeza, revolt in sem odreagirala. Sprva plaho, dokler ni moj glas našel svojega zvena, svoje barve . Tega sem se v letu , ki je za mano , globoko zavedala ravno ob sproščanjih na različne načine, naj je to v družbi naših gostov ali samosti. Sem večni upornik, vendar v meni ni sovraštva. Čeprav si včasih prav zaželim, da bi bolečino znala pregnati s sovraštvom, to preprosto ni v moji naravi. Pred leti sem osebno sprejemala izrečene besede in jih zamerila, danes se bolj posvetim tistemu, ki jih je izrekel. V besedah izražamo vedno sebe. Vsaka oseba nosi v sebi svoja spoznanja, ki so zrasla na preizkušnjah. Druga oseba ne more zrasti na mojih preizkušnjah, Lahko pa sem ob njej, jo poslušam, razumem in usmerjam … Vse delavnice, srečanja ob glinenih ustvarjanjih, v naravi, vse holistične pristope k zdravju in dobremu počutju, kar sem začela in raziskovala v letošnjem letu, bom razvijala in izvajala tudi v letu 2023. Se že pripravljam in veselim.
0 Comments
Likovno druženje Pod kačjo smreko, smo običajno izpeljali sredi avgusta. Vsi, ki so doslej sodelovali, so navdušeni nad lepoto našega kraja in se z veseljem spominjajo prijetnega ustvarjalnega vzdušja naših dogodkov. Likovnemu ustvarjanju je običajno sledila priložnostna otvoritev razstave nastalih del s programom, naj je to recital ali glasba. Ko se je samorasla Kačja smreka poslovila v neurju, je zamrlo tudi dogajanje na travniku ob njej. Zdaj je njena potomka že kar vabljiva lepotička, zato premišljujem, da bi spet gostili podobne dogodke. Več slik si lahko ogledate na povezavi: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.779412005509432&type=3 Meditacija ni nekaj skrivnostnega, čudnega. Je preprosto tvoj mirni kotiček, shranjen v tebi. Je spomin, je občutek nekega trenutka tvoje nedotaknjene duše. Moja prva misel je kovinski zvok pletilk, ki se zadenjata ena ob drugo. Sedim v mračni sobi, ki jo osvetljuje samo ulična svetilka, s hrbtom sem naslonjena na toplo krušno peč. Prijetno mi je. Zunaj velike snežinke nežno sedajo na sosedovo ograjo …. Betonski nosilec ki povezuje kovinske dele ograje vidno raste, z ožjega dela pa se občasno delček snežene skulpture zruši. Sem in tja dogajanje zmoti snop svetlobe, mirni tok prekine avtomobil, ki počasi pridrsa mimo in na kratko drugače osvetli skulpturo. Ta nedotaknjen kotiček miru je v moji duši, čaka na to, da se ogrnem vanj, kadar ga potrebujem. Zaprem oči in spet sedim ob krušni peči ob stari mami, ki plete. V moji duši toplina in ugodje … Bilo je tistega leta … začenjam kot pravljico, pa ni bila. Irma je imela 4 leta. Gugala se je zelo rada, vedno ob spremljavi razposajenega smeha. Takrat pa resen obraz, in nato jok, negiben obraz. Srce se mi je ustavilo v grozi, “kaj je narobe z mojim otrokom”. Začela se je pot od ambulante do ambulante. Borelija takrat še ni bila dosti raziskana in pareza celega obraza ni bila pogost znak bolezni. Ampak, ne želim govoriti o tem, ker kakorkoli težko je bilo, Irma se je pozdravila. Bila sem izčrpana od poti v Ljubljano in skrbi za ozdravitev moje deklice. Eno popoldne, ko sva prišli domov, se je oglasil Dani, možev brat. V roke mi je dal majhen storžek. Začudeno sem ga gledala, pa je razložil, da je bil prejšnji dan s kolesom na Sveti gori in z mislijo na nas, pobral ta storžek. Nekomu bi se zdelo nepomembno, ampak meni je dal neverjetno moč. Ali jo je dal ta majhen storžek, ali Danitova iskrena misel in skrb, ni pomembno. Iz srca sem mu bila hvaležna za to drobno gesto, bil je moj mali bratec. V zadnjem času se zares poslušam in držim načela, da naredim samo tisto, kjer se vrata mehko odprejo. Nič prisile. V nedeljo sem planirala obisk prijateljev, z gosti smo se dogovorili, da prideta zvečer, hiško in ostalo sem pripravila takoj ko sta se poslovila prejšnja gosta. Ampak prijatelja sta imela že dogovorjeno pot. Zato sva popoldne čisto neplanirano preživela v Rakovem Škocjanu. Pohajkovala sva po suhi strugi, prav do izvira. Napojila sva se z energijo dreves, ki so naju poklicala. Nekaj izjemnih fotk je nastalo. Pozno popoldne sva se ustavila še pri prijateljici, kateri sem obisk že dolgo obljubljala. Domov sva prišla ravno še pravi čas, takoj za nama pa gosta. Celo poletje že obljubljam dvodnevne delavnice z glino in dendroterapijo, pa nisem prišla do časa, da bi se dokončno poglobila v program in razpisala datume. V hiško so prihajali krasni gostje, s katerimi smo delili izkušnje in znanja o zeliščih, preizkušali vokalno meditacijo, spoznavali in uživali divje rastline ter na dolgo in široko razglabljali o življenju in novih poteh, na katerih so se znašli …. Mogoče je prišel vmes dan brez gostov, a komaj sem sedla za računalnik, se je prijavil par za tisti dan. Ker še nimam primernega notranjega prostora, kjer bi se lahko družili v vsakem vremenu, tudi prihodnji vikend odpade. Bodo pa zato delavnice, ko končno pridejo na vrsto, še bolj izpopolnjene, saj bom uporabila tudi nova znanja.. Bilo je odlično poletje, prav po mojih željah. Ugriznila me je bogomolka. Ni me presenetilo samo dejstvo, da ugrizne, ampak tudi to, da je še nikoli nisem videla v bližini naše hiše. Zagrabila sem jo skupaj s plevelom in potegnila, nič kaj nežno … Občutila sem kot bi me zbodel trn. Potem sem zaslišala pihanje, malo tišje kot mačje in jo zagledala. Vsa nasršena je bila, z razprtimi krili in pokrčenimi prednjimi nogami, pripravljena za napad. Naredila sem par fotk in jo položila v travo. Kako neverjetno lepa živalca. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
December 2022
Categories |