Komaj se jutro dotakne dneva, že odmeva pesem ptic z vseh strani, varno skritih v krošnjah dreves. Nosnice se razširijo in hrepeneče zajamejo globok vdih svežega zraka, ki ves vlažen z odtenki jutra napolni pljuča. Pogled objame dolino, spokojno uglašeno. Mačja dušica se dromlajoč pritisne k nogi in začne osvajati s pogledom. Stisnem jo v naročju ... Kakor se v teh dneh prebuja narava, tako sva v našo dolino počasi ponovno pripeljala življenje. Cesta, ki je vodila do hiše, je bila kolovoz, med kolesnicami poraščen s travo. Prav prijazen pogled, ampak je omogočala prihod samo za manjše stroje, kamione, in avtomobil z višjim dnom. Terenec bi bil primeren, ampak Katra je bila tudi kar v redu. Ob prvem obisku, ko sva zaživela na svojem, mi je mami pripeljala muco. Bila je pepelnato siva crkljanka, ki se je potepala po mojih rodnih Predosljah. Pri nas je bila zadovoljna z ulovom in poležavanjem na sončku in ni več bežala. Poskrbela je, da kmetija nikoli več ni bila brez mačk. Od doma sem dobila za doto 6 teličk, zametek najine črede. Kako jih pripeljati do nas? Prijatelj se je ponudil, da jih pripelje z živinskim kamionom, vendar nikakor po kolovozu v dolino. Pripeljal je do izvoza z glavne ceste, nakar je še 700m ceste do hiše. Odločil se je za vzvratno vožnjo, do koder bi pač šlo. Ni prišel daleč. Potem smo čredico spustili in peš usmerjali v dolino proti hlevu. Dobro da so bile utrujene od prevoza in nise bile tako poskočne, kot smo se bali. Da sva imela domače mleko, so pripeljali s telicami še molzno kravo. Bila je mirna, z velikimi seski, da bi jo lahko molzla na roke. Nekaj dni smo se trudili, krava in midva, ampak je bila vajena strojne molže in ji ni bilo všeč vlačenje in cukanje ... Ni bilo druge, kot iti v kmetijsko trgovino in kupiti molzni stroj. Počasi, korak za korakom se je vračalo življenje v najino dolino. Nisva planirala, samo živela sva ga.
0 Comments
Leave a Reply. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
April 2024
Categories |