Resnica je očem skrita, pravi Mali princ. Gledati je treba s srcem. Videli boste, ko boste zares videli s srcem. Če je srce čisto, polno ljubezni, širiš ljubezen v svojo okolico, ne glede na to, kaj dobiš nazaj. Če v sebi nosiš lepoto, obdaruješ z njo druge, ko jo vidijo skozi tvoje oči. Ozaveščenje vedno izhaja iz nas samih. Ne moremo ga kopirati od nekoga drugega, zrasti mora v nas, z nami. Ko iščemo in smo odprti, budni, lahko v naključnem tekstu, ki govori povsem svojo zgodbo, začutimo kot dogodek, ali pa samo občutek, ki mu želimo slediti. Kadar je učenec pripravljen, takrat se pojavi učitelj. Najino živino smo pripeljali z gorenjske šele na jesen. Po posredovanju Marjana Podobnika, ki je bil takrat zaposlen v pospeševalni službi Idrija, sva poleti dobila na pašo telice kmetov iz Horjula in Šentjošta. Priznali so, da imajo sami precej strmih površin, vendar si niso upali začeti s pašo. Ko so pripeljali živali z manjšimi traktorskimi prikolicami, smo jih skupaj zgnali na pašnik, dobro ograjen z električno ograjo. Ker so bile utrujene od vožnje, jim ni bilo več do norenja. Razgledovale so se okoli in ovohavale novo okolje. Ko so se s smrčki dotaknile žice, jih je streslo in niso več silile čez. Na začetku sva jih še krmila s senom, saj so se morale privaditi paši. Prav zanimivo je, kako na začetku trgajo velike bilke, staro travo, ko se privadijo kako odtrgati, pa dobro vedo, da je najboljša tista majhna nežna travica, ki jo pomulijo čisto do tal. Razen tega, da sva gledala, da so imele vedno zadosti vode, rudninske dodatke in sol, so se telice povsem osamosvojile. Čez dan jih večkrat sploh ni bilo na spregled, saj so se pasle na vrhu, v bližini Kačje smreke. Tudi prenočevale so tam. Kadar so bile žejne pa so se vse naenkrat pripodile po strmini, da je kar bobnelo. Odzivale so se kakor divje živali. Ena telička je bila precej mlajša in jo je čreda branila tako da jo je skrivala v sredino. Kako je bil presenečen eden izmed kmetov, ko je prišel pogledat svoje živali čez kak mesec, pa ga niso prepoznale. Hotel je počohljati svojo Jagodko, pa se mu ni pustila. Z nekaj živalmi, ki so se pri nas navadile na pašo in znanjem kako se lotiti, so naslednje leto kmetje pasli živali že na svojih površinah.
0 Comments
Leave a Reply. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
April 2024
Categories |