Čeprav bi po mojih prvih zapisih kdo pomislil, da smo živeli v pomanjkanju, temu nikoli ni bilo tako. Iz njega smo znali potegniti najboljše, najbolj žlahtno. Kot je običajno kmečko življenje, si ga začrtaš po svoje z delovnimi obveznostmi čez cel dan. Ko je Jože še hodil v službo, sem bila sama cele dneve. Ko sem hodila premikat ograjo za pašo krav, sem se dostikrat zavrtela v tistem neverjetnem občutku radosti, svobode, ljubezni do življenja “samo nebo je meja”. Živali, narava ob vikendih sva se šla zavrtet na kakšen ples in obisk prijateljev, domačih. Velik del dela s stroji, je bil na Jožetovih plečih, samo hitenje, tako ni moglo iti v nedogled, zato je pustil službo. Ko si doma cele dneve z otrokom, družina skupaj pri mizi, ob delu, si lahko otroku zgled, on pa ti s svojim neposrednim odzivom pokaže kje morš še zrasti. Hlastanje za več in boljše ne prinese izpolnitve. Obilje dragocenih občutkov pa lahko da dan v naravi, stik z zemljo, zelenjem, kjerkoli na naši ljubi zemljici … in seveda ljudje, pristen stik, družina. Če je še kaj več, je to presežek. Druga plat mojega bistva je senzibilnost, močno čutim ljudi, ki se jim dogaja krivica. Najbrž je empatičnost lastnost vseh, ki smo bili kdaj globoko ranjeni. Že v osnovi sem se vedno odzvala, če se je kdo spravljal na sočloveka iz kakršnihkoli razlogov. V meni se je zbudil upor in znala sem tudi nič kaj nežno obračunati s tiranom. Pri postavljanju zase, pa sem bila dokaj nemočna. Kot da je moral priti nekdo in narediti zame to, kar sem jaz za druge, reči besedo zame.... Običajno je prihitel na pomoč nekdo, od katerega tega nisem pričakovala, ker na pogled, ali po občutku ni bil trden kot skala. Berem zgodbe ljudi, hvaležnih za težko izkušnjo. Jaz nisem. Nikoli več ne želim srečevati znanih in neznanih ljudi, ki me obsojajo s pogledi, ker so poslušali laži o meni. Znam prenesti resnico v obraz. Zahrbtne igrice, s katerimi si nekateri krajšajo čas in s tem človeku umažejo ime, pa obsojam, vedno. Če ti kaj ni jasno, pojdi do človeka in ga vprašaj, spoznaj ga, ne nasedaj govoricam! Vzemi si čas in poskusi hojo v njegovih čevljih…! Žal mi je, če težko berete, kadar nasprotujem in iščem resnico. Če se bom usedla v kot in mi ne bo več mar, takrat to ne bom več jaz.
0 Comments
Leave a Reply. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
April 2024
Categories |