Bilo je tistega leta … začenjam kot pravljico, pa ni bila. Irma je imela 4 leta. Gugala se je zelo rada, vedno ob spremljavi razposajenega smeha. Takrat pa resen obraz, in nato jok, negiben obraz. Srce se mi je ustavilo v grozi, “kaj je narobe z mojim otrokom”. Začela se je pot od ambulante do ambulante. Borelija takrat še ni bila dosti raziskana in pareza celega obraza ni bila pogost znak bolezni. Ampak, ne želim govoriti o tem, ker kakorkoli težko je bilo, Irma se je pozdravila. Bila sem izčrpana od poti v Ljubljano in skrbi za ozdravitev moje deklice. Eno popoldne, ko sva prišli domov, se je oglasil Dani, možev brat. V roke mi je dal majhen storžek. Začudeno sem ga gledala, pa je razložil, da je bil prejšnji dan s kolesom na Sveti gori in z mislijo na nas, pobral ta storžek. Nekomu bi se zdelo nepomembno, ampak meni je dal neverjetno moč. Ali jo je dal ta majhen storžek, ali Danitova iskrena misel in skrb, ni pomembno. Iz srca sem mu bila hvaležna za to drobno gesto, bil je moj mali bratec.
0 Comments
Leave a Reply. |
Alenka Cigale
Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ... Archives
April 2024
Categories |