Čeprav bi po mojih prvih zapisih kdo pomislil, da smo živeli v pomanjkanju, temu nikoli ni bilo tako. Iz njega smo znali potegniti najboljše, najbolj žlahtno. 

Kot je običajno kmečko življenje, si ga začrtaš po svoje z delovnimi obveznostmi čez cel dan. Ko je Jože še hodil v službo, sem bila sama cele dneve. Ko sem hodila premikat ograjo za pašo krav, sem se dostikrat zavrtela v tistem neverjetnem občutku radosti, svobode, ljubezni do življenja “samo nebo je meja”.  Živali, narava ob vikendih sva se šla zavrtet na kakšen ples in obisk prijateljev, domačih. Velik del dela s stroji, je bil na Jožetovih plečih, samo hitenje, tako ni moglo iti v nedogled, zato je pustil službo. Ko  si doma cele dneve z otrokom, družina skupaj pri mizi, ob delu, si lahko otroku zgled, on pa ti s svojim neposrednim odzivom pokaže kje morš še zrasti.
Hlastanje za več in boljše ne prinese izpolnitve. Obilje dragocenih občutkov pa lahko da dan v naravi, stik z zemljo, zelenjem, kjerkoli na naši ljubi zemljici … in seveda ljudje, pristen stik, družina. Če je še kaj več, je to presežek.
Druga plat mojega bistva je senzibilnost, močno čutim ljudi, ki se jim dogaja krivica. Najbrž je empatičnost lastnost vseh, ki smo bili kdaj globoko ranjeni. Že v osnovi sem se vedno odzvala, če se je kdo spravljal na sočloveka iz kakršnihkoli razlogov. V meni se je zbudil upor in znala sem tudi nič kaj nežno obračunati s tiranom. Pri postavljanju zase, pa sem bila dokaj nemočna. Kot da je moral priti nekdo in narediti zame to, kar sem jaz za druge, reči besedo zame.... Običajno je prihitel na pomoč nekdo, od katerega tega nisem pričakovala, ker na pogled, ali po občutku ni bil trden kot skala.
Berem zgodbe ljudi, hvaležnih za težko izkušnjo. Jaz nisem. Nikoli več ne želim srečevati znanih in neznanih ljudi, ki me obsojajo s pogledi, ker so poslušali laži o meni. Znam prenesti resnico v obraz. Zahrbtne igrice, s katerimi si nekateri krajšajo čas in s tem človeku umažejo ime, pa obsojam, vedno. Če ti kaj ni jasno, pojdi do človeka in ga vprašaj, spoznaj ga, ne nasedaj govoricam! Vzemi si čas in poskusi hojo v njegovih čevljih…!
Žal mi je, če težko berete, kadar nasprotujem in iščem resnico. Če se bom usedla v kot in mi ne bo več mar, takrat to ne bom več jaz.

​
​

Od prvih nespretnih poskusov, pa do zadnjega slovesa, ima beseda MAMA poseben pomen in občutek v srcu.

Toliko različnih tem je pred mano, ko se lotim pisanja. Šok, ko je sedi poletne vročine zmanjkalo vode v rezervarju. V snežnem metežu je odneslo streho na hlevu ....obdobje bonov naju je reševalo, da sva si lahko kupila kruh ... Pa se kar obotavljam. Kaj od vsega vam želim povedati? Če ne preizkusiš na lastni koži, ne moreš razumeti stiske, ko gre za osnovne dobrine. Stokanje ni bil nikoli moj način. Zrasla sem med fanti, ki ne kažejo bolečine in marsikdo me je zato označil za flegmatika. Ne glede na to, tudi če je v meni divjal orkan, sem se potrudila speljat, kar se mi je zdelo potrebno, naj je to v smislu družine ali skupnosti. Vedela sem, da nihče ne zmore tega narediti namesto mene, na moj način.
Hrepenela sem po otroku, iz leta v leto bolj. Ko si mlad je vse tako enostavno, posvojiš otroka, si misliš, če ti ni dano roditi svojega. Ko si na tem, pa obračaš dejstva za in proti. Hodila sva okrog zdravnikov, ki niso našli nobenih vzrokov, zakaj ne zanosim. Ko si tako zelo želiš otroka in pričakuješ da se bo končno zgodilo, je vsako mesečno perilo šok, poraz ... Potem sem odnehala in se prepustila usodi.  Ni razloga da ne bi zmogla spočeti otroka. Naj se zgodi, kar se mora...
 In potem sem nekega lepega dne začutila, da se nekaj dogaja v meni. Jože kar ni hotel verjeti, dokler ni videl pozitivnega testa. Z ljubeznijo sem božala trebušček, ki je sčasoma zrastel v konkreten trebuh. Pri delu me sicer ni motil, saj sem še na dan, ko sva se odpeljala v porodnišnico, pomagala pri oskrbi živine. Traktorja pa ni preveč maral zaradi tresljajev in stiskanja ob nabiranju nizkega fižola, ki ga je bilo ravno tisto leto obilo.
Septembra 1996 ob 22 uri je prijokala na svet najina Irma. Ko so mi jo položili v naročje, je bila v meni ena sama hvaležnost, da mi je dan ČUDEŽ ŽIVLJENJA. Tega se zavedam vsak dan posebej. Neskončno sem hvaležna, da mi je dano biti mama.

Resnica je očem skrita, pravi Mali princ. Gledati je treba s srcem. Videli boste, ko boste zares videli s srcem. Če je srce čisto, polno ljubezni, širiš ljubezen v svojo okolico, ne glede na to, kaj dobiš nazaj. Če v sebi nosiš lepoto, obdaruješ z njo druge, ko jo vidijo skozi tvoje oči.

Ozaveščenje vedno izhaja iz nas samih. Ne moremo ga kopirati od nekoga drugega, zrasti mora v nas, z nami. Ko iščemo in smo odprti, budni, lahko v naključnem tekstu, ki govori povsem svojo zgodbo, začutimo kot dogodek, ali pa samo občutek, ki mu želimo slediti. Kadar je učenec pripravljen, takrat se pojavi učitelj.

Najino živino smo pripeljali z gorenjske šele na jesen. Po posredovanju  Marjana Podobnika, ki je bil takrat zaposlen v pospeševalni službi Idrija, sva poleti dobila na pašo telice kmetov iz Horjula in Šentjošta. Priznali so, da imajo sami precej strmih površin, vendar si niso upali začeti s pašo. Ko so pripeljali živali z manjšimi traktorskimi prikolicami, smo jih skupaj zgnali na pašnik, dobro ograjen z električno ograjo. Ker so bile utrujene od vožnje, jim ni bilo več do norenja. Razgledovale so se okoli in ovohavale novo okolje. Ko so se s smrčki dotaknile žice, jih je streslo in niso več silile čez.  Na začetku sva jih še krmila s senom, saj so se morale privaditi paši. Prav zanimivo je, kako na začetku trgajo velike bilke, staro travo, ko se privadijo kako odtrgati, pa dobro vedo, da je najboljša tista majhna nežna travica, ki jo pomulijo čisto do tal.
Razen tega, da sva gledala, da so imele vedno zadosti vode, rudninske dodatke in sol, so se telice povsem osamosvojile. Čez dan jih večkrat sploh ni bilo na spregled, saj so se pasle na vrhu, v bližini Kačje smreke. Tudi prenočevale so tam. Kadar so bile žejne pa so se vse naenkrat pripodile po strmini, da je kar bobnelo. Odzivale so se kakor divje živali. Ena telička je bila precej mlajša in jo je čreda branila tako da jo je skrivala v sredino. Kako je bil presenečen eden izmed kmetov, ko  je prišel pogledat svoje živali čez kak mesec, pa ga niso prepoznale. Hotel je počohljati svojo Jagodko, pa se mu ni pustila.

Z nekaj živalmi, ki so se pri nas navadile na pašo in znanjem kako se lotiti, so naslednje leto kmetje pasli živali že na svojih površinah.

Komaj se jutro dotakne dneva, že odmeva pesem ptic z vseh strani, varno skritih v krošnjah dreves. Nosnice se razširijo in hrepeneče zajamejo globok vdih svežega zraka, ki ves vlažen z odtenki jutra  napolni pljuča. Pogled objame dolino, spokojno uglašeno. Mačja dušica se dromlajoč pritisne k nogi in začne osvajati s pogledom. Stisnem jo v naročju ...


 
Kakor se v teh dneh prebuja narava, tako sva v našo dolino počasi ponovno pripeljala življenje. Cesta, ki je vodila do hiše, je bila kolovoz, med kolesnicami poraščen s travo. Prav prijazen pogled, ampak je omogočala prihod samo za manjše stroje, kamione, in avtomobil z višjim dnom. Terenec bi bil primeren, ampak Katra je bila tudi kar v redu.
Ob prvem obisku, ko sva zaživela na svojem, mi je mami pripeljala muco. Bila je pepelnato siva crkljanka, ki se je potepala po mojih rodnih Predosljah. Pri nas je bila zadovoljna z ulovom in poležavanjem na sončku in ni več bežala. Poskrbela je, da kmetija nikoli več ni bila brez mačk.
Od doma sem dobila za doto 6 teličk, zametek najine črede. Kako jih pripeljati do nas? Prijatelj se je ponudil, da jih pripelje z živinskim kamionom, vendar nikakor po kolovozu v dolino. Pripeljal je do izvoza z glavne ceste, nakar je še 700m ceste do hiše. Odločil se je za vzvratno vožnjo, do koder bi pač šlo. Ni prišel daleč. Potem smo čredico spustili in peš usmerjali  v dolino proti hlevu. Dobro da so bile utrujene od prevoza in nise bile tako poskočne, kot smo se bali.
Da sva imela domače mleko, so pripeljali s telicami še molzno kravo. Bila je mirna, z velikimi seski, da bi jo lahko molzla na roke. Nekaj dni smo se trudili, krava in midva, ampak je bila vajena strojne molže in ji ni bilo všeč vlačenje in cukanje ... Ni bilo druge, kot iti v kmetijsko trgovino in kupiti molzni stroj.
Počasi, korak za korakom se je vračalo življenje v najino dolino. Nisva planirala, samo živela sva ga.

Takrat sva bila še fant in dekle, ko me je za roko pripeljal v to čudovito dolino. Bila je ljubezen na prvi pogled, kakor najina ... občutek svobode in hkrati pripadnosti prostoru. Bila sem metulj v cvetu, bila sem kragulj, ki je krožil po nebu ... Bila sem drevo, z mogočno krošnjo, listje ki se je nastavljalo soncu, plapolalo v vetru, odpadalo jeseni in se znova rojevalo nežnozeleno spomladi ...

Potem je prišel na oglede še ati. Želela sem njegovo mnenje, preden se dokončno odločiva. Lahko bi ostala na kmetiji, ki so jo podedovali po teti, ali zgradila hišo tam poleg, ob cesti. Vedela sva, da naju v dolini čaka popoln začetek. Bila sva brez vsega. Hiša je bila prodana, kmetijski stroje sta nakupila skupaj z bratom ... Po premisleku, je ati rekel. "Dolina je zelo lepa, ampak jaz ne bi rad živel tukaj. Če pride vojna ... za samotne kmetije je bilo med 2. svetovno vojno najhuje. Podnevi so prihajali nemci, ponoči partizani. Pobrali so jim vse kar so imeli ... !"
Kot da bi slutil. Ko se je začela  vojna za osamosvojitev, sva že živela v najini dolini. S hvaležnostjo pomislim na takratne voditelje, ki so nas z modrimi odločitvami  v kratkem času in malo žrtvami izpeljali iz vojne vihre.

Za poroko nisva razsipavala. Bilo je prisrčno, skromno, v ožjem družinskem krogu. Namesto medenih tednov me je zapeljal z novim traktorjem, ki sva ga kupila s pomočjo poročnih daril. Če sedaj pomislim, kaj vse sva preživela ... Ne rečejo zastonj, mladost je norost!

Mala, odročna naselja, vasi in zaselki se praznijo, ugašajo majhne kmetije, ki prebivalcem ne dajejo dovolj dohodkov za dostojno preživetje. Vendar pa so te male odročne kmetije večinoma pravi naravni draguljčki, ki bi jih lahko odprli za ljudi, ki cenijo neokrnjeno naravo. Dohodek bi si, po našem vzoru, povečali z oddajanjem ene, največ dveh, mobilnih hišk. Tako gradimo na zaznavnem prostoru, torej naše doživetje, ki nam ga daje kvalitetna dimenzija duha prostora, za lastno vrednost narave in za človekov odnos do nje ...
Na nekaj natečajev sem se prijavila s to idejo. Zdi se mi, da je prihodnost turističnih kmetij in hkrati preživetja majhnih kmetij v takšni usmeritvi ...
Čeprav moja ideja ni bila sprejeta med vodilne, je požela precej zanimanja in tudi podobne namestitve s strani ponudnikov. Vem, kako težko se je pravilno odločati, da idejo spelješ v vzajemno zadovoljstvo ponudnika in gosta. Ves čas, ko smo razvijali naš produkt- Romantic Wilderness, sem poskušala dobiti v našo dolino koga, ki pozna želje gostov in zakone, kaj dovoljujejo in česa ne, reševanje pomislekov ..... Nikogar nisem uspela dobiti. Zato sem se prijavila na natečaje in razkrila, opisala postopke, skozi katere smo šli. Moje mnenje je, da bi morala na ravni države obstajati služba, ki bi svetovala na kraju samem, ne iz pisarn ...
Majhne kmetije skrbijo za urejenost krajine, da se površine ne zaraščajo. Obenem pa pridelajo najbolj kvalitetno hrano z veliko ročnimi postopki dela in najmanj oziroma nič kemije. Na žalost je takšna pridelava komercialno neuspešna, veliko dela za malo zaslužka. Zato mladi niso navdušeni nad kmetovanjem in ko se vrata kmetije enkrat zaprejo, se težko znova odprejo.