​Povabilo Medrevesa skupine Siddharta .... pobožaš, občutiš, se povežeš ... zlezeš pod razbrazdano skorjo, se poistovetiš ....
Glej moja usta
Kako molčijo
Glej me naravnost v oči
Je sploh kaj v njih?
Lezi na moje prsi
A še kej razbija?
Primi me močno za vrat
A začutiš strah?
Glej moja usta
Kako gorijo
Glej me naravnost v oči
In zvezde v njih
Lezi na moje prsi
A čut'š kako razbija?
Primi me močno za vrat
A začutiš zrak?
Ne verjamem mestu
Ni več vredno biti tam
Naju je drugam poslalo
Lepa kot iz sanj
Ne verjamem mestu
Vsi odklenjeni so šli
Blizu medrevesa
Kjer se ljubimo vsi
Pridi čim bliže k meni
Tako ti lasje dišijo
Z nogami okleni mi telo
In stisni močno
Zlezi pod mojo kožo
Poženi mi kri po žilah
Primi me močno za vrat, saj greva
Blizu medrevesa, blizu medrevesa
Blizu me...
Drevesa
Ne verjamem mestu
Ni več vredno biti tam
Ona je z neba poslana
Lepa kot iz sanj
Ne verjamem mestu
Vsi odklenjeni so šli
Blizu medrevesa
Kjer se ljubimo, ljubimo vsi
Ljubimo vsi
Ljubimo vsi
Ljubimo
Blizu medrevesa
Blizu medrevesa
Blizu medrevesa
Blizu medrevesa
Siddharta: ​https://www.youtube.com/watch?v=tWkZzSJjmJk

Zavedati se moramo svojih potencialov. Vprašanja zakaj sem danes tukaj, kjer sem in ne tam kjer so moje želje, nas pripelje do zanimivih zaključkov. Okolje nam vedno daje izzive, da lahko rastemo.​

Kot mlada deklica sem si velikokrat želela, da ne bi bila tako občutljiva, saj so me bolele besede, kot bi dobila fizični udarec. Kar onemela sem, okamenelo obstala, iz mene ni prišla beseda. Marsikdo si je moj molk narobe razlagal, kot vzvišenost, tudi “ se ji niti odgovoriti ne da” . Bila sem kakor želvica, ki se je skrivala v svoj oklep, da je ne bi ranili. Najbrž me res ni bilo lahko razumeti v tistih mladostnih letih, ko mi je usoda samo dodajala boleče izkušnje. Leta zorenja in spoznanja so naredile svoje. Danes bolje razumem ljudi, ki imajo probleme s sočlovekom, ker nečesa pri sebi ne morejo sprejeti ali predelati. Težko je ločiti kaj je moje in kaj ne, ker je včasih učenec istočasno tudi učitelj. Večkrat smo lahko medij, ki se odzove tako, da nekomu drugemu omogoči njegovo rast. Ko osvojimo lekcijo, učitelj lahko odide. S tem zavedanjem veliko lažje sprejemam in celo gojim svoje sebstvo.
Šele ko znamo razumeti zakaj smo taki kot smo, na kakšen način je to naša prednost, se  osvobodimo strahov. Takrat lahko začnemo živeti svoje potenciale in najdemo smisel svojega bivanja.
Zato znova vabim! Čas je, da stopite naprej in se počutite varne v svojem svetu. Uskladite svoje sanje s srcem in opazujte, kako cvetijo. Prvi korak v spremembo vam ponujamo z doživetjem Romantic Wilderness. Če ste se v spremembo podali v paru ali kot posameznik, je to vaša odločitev. Zagotavljam pa vam, da naš prostor in način doživetja podpira korake samoodkrivanja. Vse kar morate storiti je, da pokličete na 040901937 ali napišete na domacija.cenc@gmail.com, sporočite vaše želje, namen in ODločitev za spremembo, na osnovi katere dobite, za vas pripravljeno, ponudbo.
​

​

Vsak človek bi se moral zavedati, kako pomembne so rastline, ki rastejo tam, kjer se je dotikal zemlje z bosimi stopali. Zemlja kakor zdravnik preko naših izločkov pregleda naše pomanjkanje in nam to ponudi v rastlinah, ki bujno poženejo na območju naših stopinj.. Najbolj nadležen plevel v našem vrtu je najboljše zdravilo za roko, ki vrt obdeluje. Gospodinja ki z ljubeznijo skuha obrok za svojo družino, jih polni z ljubeznijo in jih z njo zaščiti pred zlom. Iz povsem preprostih povezav z naravo, s pristopom do narave, kot nas učijo otroci, zbujamo v sebi otroško dušo in naše prvinske zapise.
 Zakaj se vseeno zgodi bolezen? Zato ker smo se odtujili eden od drugega, še posebej pa sami od sebe. Veliko pomembneje od obiskovanja predavanj o dobrem počutju, je čas, ki si ga vzamete zase, se poglobite v svoj dih in začutite svojo bit. Potrebno se je zaviti v občutek hvaležnosti za vse kar nam je dano, ker nam je dano z razlogom. Ko ozavestimo ta občutek, se telo odziva .

​

Čeprav bi po mojih prvih zapisih kdo pomislil, da smo živeli v pomanjkanju, temu nikoli ni bilo tako. Iz njega smo znali potegniti najboljše, najbolj žlahtno. 

Kot je običajno kmečko življenje, si ga začrtaš po svoje z delovnimi obveznostmi čez cel dan. Ko je Jože še hodil v službo, sem bila sama cele dneve. Ko sem hodila premikat ograjo za pašo krav, sem se dostikrat zavrtela v tistem neverjetnem občutku radosti, svobode, ljubezni do življenja “samo nebo je meja”.  Živali, narava ob vikendih sva se šla zavrtet na kakšen ples in obisk prijateljev, domačih. Velik del dela s stroji, je bil na Jožetovih plečih, samo hitenje, tako ni moglo iti v nedogled, zato je pustil službo. Ko  si doma cele dneve z otrokom, družina skupaj pri mizi, ob delu, si lahko otroku zgled, on pa ti s svojim neposrednim odzivom pokaže kje morš še zrasti.
Hlastanje za več in boljše ne prinese izpolnitve. Obilje dragocenih občutkov pa lahko da dan v naravi, stik z zemljo, zelenjem, kjerkoli na naši ljubi zemljici … in seveda ljudje, pristen stik, družina. Če je še kaj več, je to presežek.
Druga plat mojega bistva je senzibilnost, močno čutim ljudi, ki se jim dogaja krivica. Najbrž je empatičnost lastnost vseh, ki smo bili kdaj globoko ranjeni. Že v osnovi sem se vedno odzvala, če se je kdo spravljal na sočloveka iz kakršnihkoli razlogov. V meni se je zbudil upor in znala sem tudi nič kaj nežno obračunati s tiranom. Pri postavljanju zase, pa sem bila dokaj nemočna. Kot da je moral priti nekdo in narediti zame to, kar sem jaz za druge, reči besedo zame.... Običajno je prihitel na pomoč nekdo, od katerega tega nisem pričakovala, ker na pogled, ali po občutku ni bil trden kot skala.
Berem zgodbe ljudi, hvaležnih za težko izkušnjo. Jaz nisem. Nikoli več ne želim srečevati znanih in neznanih ljudi, ki me obsojajo s pogledi, ker so poslušali laži o meni. Znam prenesti resnico v obraz. Zahrbtne igrice, s katerimi si nekateri krajšajo čas in s tem človeku umažejo ime, pa obsojam, vedno. Če ti kaj ni jasno, pojdi do človeka in ga vprašaj, spoznaj ga, ne nasedaj govoricam! Vzemi si čas in poskusi hojo v njegovih čevljih…!
Žal mi je, če težko berete, kadar nasprotujem in iščem resnico. Če se bom usedla v kot in mi ne bo več mar, takrat to ne bom več jaz.

​
​

Od prvih nespretnih poskusov, pa do zadnjega slovesa, ima beseda MAMA poseben pomen in občutek v srcu.

Toliko različnih tem je pred mano, ko se lotim pisanja. Šok, ko je sedi poletne vročine zmanjkalo vode v rezervarju. V snežnem metežu je odneslo streho na hlevu ....obdobje bonov naju je reševalo, da sva si lahko kupila kruh ... Pa se kar obotavljam. Kaj od vsega vam želim povedati? Če ne preizkusiš na lastni koži, ne moreš razumeti stiske, ko gre za osnovne dobrine. Stokanje ni bil nikoli moj način. Zrasla sem med fanti, ki ne kažejo bolečine in marsikdo me je zato označil za flegmatika. Ne glede na to, tudi če je v meni divjal orkan, sem se potrudila speljat, kar se mi je zdelo potrebno, naj je to v smislu družine ali skupnosti. Vedela sem, da nihče ne zmore tega narediti namesto mene, na moj način.
Hrepenela sem po otroku, iz leta v leto bolj. Ko si mlad je vse tako enostavno, posvojiš otroka, si misliš, če ti ni dano roditi svojega. Ko si na tem, pa obračaš dejstva za in proti. Hodila sva okrog zdravnikov, ki niso našli nobenih vzrokov, zakaj ne zanosim. Ko si tako zelo želiš otroka in pričakuješ da se bo končno zgodilo, je vsako mesečno perilo šok, poraz ... Potem sem odnehala in se prepustila usodi.  Ni razloga da ne bi zmogla spočeti otroka. Naj se zgodi, kar se mora...
 In potem sem nekega lepega dne začutila, da se nekaj dogaja v meni. Jože kar ni hotel verjeti, dokler ni videl pozitivnega testa. Z ljubeznijo sem božala trebušček, ki je sčasoma zrastel v konkreten trebuh. Pri delu me sicer ni motil, saj sem še na dan, ko sva se odpeljala v porodnišnico, pomagala pri oskrbi živine. Traktorja pa ni preveč maral zaradi tresljajev in stiskanja ob nabiranju nizkega fižola, ki ga je bilo ravno tisto leto obilo.
Septembra 1996 ob 22 uri je prijokala na svet najina Irma. Ko so mi jo položili v naročje, je bila v meni ena sama hvaležnost, da mi je dan ČUDEŽ ŽIVLJENJA. Tega se zavedam vsak dan posebej. Neskončno sem hvaležna, da mi je dano biti mama.